Prideš v neka leta, ko začneš – ne da bi posebej razmišljal – drugače gledati na življenje, posel... vse. Hitro dojameš, da časa ni več na voljo v neomejenih količinah, kot si verjel v mladosti. Ga ni več neomejeno in postane zelo pomembno, za kaj ga porabljaš. Začneš presojati, čemu ali komu ga namenjaš. Pogosto začneš izločati stvari in ljudi iz svojega življenja, na katere ne želiš porabljati svojega najdragocenejšega resursa. To ni sebično, ampak je povsem naravno razmišljanje v srednjih letih – in edino pravilno, če človek stremi k izpolnjenemu življenju in se želi izogniti občutku, da je življenje zapravil.
Vse dobi drugačno barvo, vse se prevrednosti. Sestanki v službi, ki nimajo epiloga. Kava z znancem, ki ravnokar odpre vse svoje težave in pričakuje vso tvojo pozornost, postane breme. Prodajni klic, pri katerem te sogovornik poskuša zadržati čim dlje, čeprav ne potrebuješ tega, kar prodaja. Čakanje v koloni na avtocesti. Vse je naenkrat drugače pobarvano in prevrednoteno.
Dejstvo je, da prav vse v življenju plačujemo – z denarjem ali s časom. Obojega imamo le omejeno in cena je zato pomemben faktor. Še posebej pri času. Zato dobro premislite, koliko plačujete in komu.
